So cerkve, ki se ponašajo z večstoletno zgodovino in jih krasijo velike umetnine ter so opravile pomembno versko in kulturno poslanstvo v svoji zgodovini. Zgodovina naše cerkve pa je razmeroma kratka: šteje komaj 50 let in živi še mnogo ljudi, ki so sodelovali pri njeni graditvi. Tudi ne hrani velikih umetnin. Kljub temu nam je vsem draga in njen zlati jubilej je za nas vse pomemben. V prejšnjih stoletjih je o gradnji cerkva po naši ožji domovini, na naših gričih, ki dajejo slovenski zemlji poseben čar, odločala vera naših očetov. Včasih so ta svetišča zrasla iz darov bogatih knezov in grofov, morda ne vedno iz čiste ljubezni. O cerkvi Sv.Rešnjega telesa v Mariboru pa moremo reči, da je pri njeni graditvi odločala predvsem vera malega človeka, ki jo je gradil in obnavljal iz svojih skromnih dohodkov in z veliko ljubeznijo.
Maribor je imel pred vojno samo tri župnije: stolno in frančiškansko na levem bregu Drave in magdalensko, ki je obsegala ves Maribor na desnem bregu. Že pred vojno je štela magdalenska župnija 25.000 vernikov. Škof Ivan J. Tomažič jo je hotel razdeliti na več župnij, pa je delitvi nasprotoval takratni magdalenski župnik, ki je pripravljal graditev nove velike cerkve.Kljub temu je škof v ta mestni predel poslal duhovnika Draga Oberžana z namenom, da organizira versko življenje in pripravlja graditev nove cerkve. V nekaj letih je nastala tu živa verska skupnost, ki se je navduševala za novo cerkev. Osnovali so gradbeni odbor, ki je zbiral prostovoljne prispevke in pa evharistično družbo, ki je z molitvijo in mesečnim prispevkom 1 din pomagal pri gradnji.
Vsaka cerkev ima svojega zavetnika, farnega patrona, navadno kakšnega svetnika. Naša pa ima za zavetnika Najsvetejši zakrament. Voditelj gradnje, Drago Oberžan, se je nekaj let prej vrnil iz Holandije in Belgije, kjer je bil izseljeniški duhovnik. Tam je svetniški duhovnik Edvard Poppe zelo razvil evharistično češčenje. Kristjan živi iz Evharistije, ki je središče našega življenja.Zato je škof sprejel ta predlog za poimenovanje cerkve in je to do zdaj edina cerkev Sv.Rešnjega telesa v Sloveniji.
Načrte za cerkev je brezplačno izdelal inž. arh. Hubert Drofenik, ki je tudi sam vodil in nadziral gradnjo. Idejni načrt je predvideval levo in desno od cerkve župnijske prostore. Cerkev je dolga 28 m, široka pa 12. Po prvotnem načrtu naj bi bila cerkev dolga 34 m z 8m globokim balkonom za kor. Graditi so jo začeli na binkoštni torek 1938. Dva tedna pozneje je bil blagoslovljen temeljni kamen, ki je viden na levi strani oltarja. Spominska vzidana listina se glasi:
V imenu Jezusa Kristusa, našega evharističnega Kralja, pod papažem katoliške akcije Pijem XI, ko je vladal v Jugoslaviji kralj Peter II, ko je bil škof lavantinske škofije dr. Ivan Tomažič in ko je bil župan mesta Maribora dr. Alojzij Juvan, smo položili na praznik Sv. Rešnjega telesa dne 16. junija 1938 temeljni kamen za stavbo nove cerkve, ki bo posvečena presveti Evharistiji, s posebnim namenom, da se bo v tej cerkvi molilo zlasti za ohranitev vere med delavskimi sloji in za uspeh katoliške akcije na Slovenskem. Gospod naj blagoslovi naše namene!
Gradnja je bila končana v rekordnem času 5–tih mesecev. Na praznik Kristusa Kralja, zadnjo nedeljo v oktobru, so verniki prvič napolnili novo cerkev in magdalenski dekan Anton Stergar je blagoslovil novi zvon. V nedeljo 6. novembra pa je škof dr. I. J. Tomažič ob sodelovanju velike množice Mariborčanov cerkev slovesno blagoslovil. Dogodek blagoslovitve nove cerkve je v mestu in po Sloveniji zelo odmeval. Mnogi časopisi so poročali o njej. Novozgrajena cerkev je stala 300.000 din. Oprema: klopi, oltar, harmonij in zvon pa še dodatnih 250.000. Prvotni oltar je bil naslonjen na sprednjo steno, ki je bila vsa v zavesah z velikim evharističnim simbolom, kelih s hostijo; stene cerkve pa v rdečih tapetah. Leto pozneje sta družini Očko iz Maribora in Korošak iz New Yorka darovali kipa Matere Božje z Jezusom in sv. Jožefa, ki ju je umetniško izdelal akademski kipar Božidar Pengov iz Ljubljane.
V času okupacije je skupaj s slovenskim narodom tudi cerkev Sv. Rešnjega telesa doživljala ponižanje. Kmalu po aretaciji duhovnikov in njihovi deportaciji na Hrvaško so cerkev zaplenili. Škofijstvu je Gestapo naročil, naj odstrani cerkveno opremo, sami pa so odstranili križe nad vhodnimi vrati in na strehi. Na sprednji strani, kjer je bil prej evaharistični simbol, so namestili velikega fašističnega orla s kljukastim križem. Vsa leta okupacije je cerkev služila za politično dvorano Heimatbunda. V februarju 1945 so v neposredni bližini padle bombe. Počila je pročelna stena na severni strani, vse salonitne plošče na strehi in vse šipe v oknih so bile uničene.
Ko je 8. maja 1945 zadnji nemški vojak zapustil Maribor, z njimi pa tudi hitlerjanci, so se verniki tukajšnjega okoliša takoj lotili njene obnove. Zlasti prizadevna je bila družina Habjanič. Drago Oberžan je bil še na Hrvaškem, zato je obnovo vodil njegov brat Justin, pozneje škofov tajnik. Po lestvi so zlezli v opuščeno hišo nekdanjega hitlerjanca in tam našli ključ od cerkve. Ljudska oblast je g. Habjaniča imenovala za oskrbnika. Po zapiskih iz tistega časa so najprej z velikim užitkom vrgli s stene fašističnega orla, da se je razletel na tisoče koscev. Nato so namestili križe nad vrata in evharistični simbol na glavno steno. Fantje so popravili streho in prinesli z raznih strani cerkveni inventar. Tako je počasi cerkev dobivala prvotno obliko. Ker niso vedeli, kako bi vernike obvestili o otvoritvi cerkve, so se obrnili na radio Maribor. Ta je vernike povabil k prvi Božji službi, ki je bila na Telovo, 31. maja zvečer. G. Justin Oberžan je cerkev najprej nanovo blagoslovil in potem si na veselje vsega ljudstva opravili v njej prvo mašo po vojni. Cerkev je spet oživela, doživela svojo veliko noč in slavnostne dni.
V letih po vojni, ko smo bili pijani od zmage in revolucije, je cerkvi večkrat grozila ponovna zaplemba. Še leta 1954 je dopisnik iz Maribora zapisal v Slov. poročevalcu: »Žal nima področje na Taboru nobene dvorane, kjer bi se shajali in bili deležni kinopredstav. Cerkvena dvorana ob Cesti zmage, ki so jo Nemci uporabljali vsa štiri leta okupacije kot Heimatbundsaal, je bila l. 1945 vrnjena lastnikom. Večkrat pa so na zborih volivcev obžalovali ta ukrep«. Toda cerkev je vzdržala, zbirala pod svoje okrilje vernike kot dobra mati, obenem pa doživljala svojo prenovo in izboljšave.
Cerkev, Božja hiša, je lahko mrtva stvar, če ni nekoga, ki bi ji dajal življenje. Oživljajo jo verniki, ki se v njej zbirajo in njihovi dušni pastirji. V teh 50 –tih letih dušnopastirskega dela je bil njen dolgoletni župnik Drago Oberžan, ki je celih 35 let deloval v tej župniji, vodil zidavo cerkve in pomagal pri porajanju nove župnije. L. 1935 ga je škof poslal v »železniško kolonijo« z namenom, da pripravi teren za novo župnijo. Dolgoletno delo župnika Oberžana je pustilo globoke sledove v življenju župnije. Vsa leta službovanja je vzgajal in oblikoval župnijsko občestvo z izklesanimi govori, poglabljal vero z duhovnimi obnovami, predavanji. Tako je dal tej dobi svoj pečat in vernikom dobro versko formacijo, ki se še danes pozna, zlasti pri starejši generaciji. Tudi po odpovedi župniji je rad pomagal, zlasti pri podružni cerkvi sv. Križa. Med vojno je bil Oberžan z vsemi duhovnimi pomočniki v izgnanstvu na Hrvaškem.
Od ustanovitve župnije 1946 do 1970 je bil za župnika Drago Oberžan, Ko je bil v stalinskih časih obsojen na 5 let zapora, so ga nadomeščali:
DUHOVNI POMOČNIKI IN KAPLANI
Na praznik Kristusa Kralja, 27. oktobra 1935 je bila prva maša za vernike te okolice v takratnem otroškem vrtcu v železničarski koloniji, ki so ga vodile šolske sestre. Sedaj je to glasbena šola v Ulici heroja Zidanška. Tu je bil začetek verskega življenja novo načrtovane župnije, vendar še vse v okviru velike magdalenske župnije. V letih 1937-38 je bila maša v »katakombah«, kakor so rekli kletnemu hodniku v novi šoli ob Betnavski cesti, kjer je danes šola Borisa Kidriča. Z novembrom 1938 se je začelo bogoslužje v novi cerkvi Sv. Rešnjega telesa. Pastoralno pa se je to področje osamosvojilo l. 1946, ko je bila ustanovljena samostojna ekspozitura in od takrat dalje so v naši cerkvi že krsti, poroke, pogrebi itd. Uradno je bila župnija ustanovljena 15.7.1953 in njen prvi upravitelj je postal Drago Oberžan. Z zidavo novih naselij je število prebivalcev raslo. V letu 1956 se je odcepilo Radvanje, kjer je bila že pred vojno maša in nastala je nova župnika sv. Frančiška. Za prebivalce ob Betnavskem gozdu je župnik Drago Oberžan l. 1970 uredil v bivši Vizoviškovi hiši kapelo Sv. Križa. L. 1976 je bila za celotno področje južno od Ceste prolet. brigad osnovana nova župnija Sv. križa, ki jo vodi bivši kaplan pri cerkvi Sv. Rešnjem telesu, Tonček Majc. Ob ustanovitvi te župnije je bila popravljena tudi meja z magdalensko župnijo, tako da je sem pripadlo področje Regentove in Ferkove ulice. Staro malo kapelo ob Betnavskem gozdu je letos zamenjala nova lepa cerkev, ki bo kmalu končana. Maribor-jug se je iz Nove vasi širil tudi v smer Studencev, zato je bila med Studenci, Radvanjem in Sv. Rešnjim telesom 1986 osnovana nova župnija sv. Janeza Boska, ki ima svoje bogoslužne prostore v bivšem vrtcu ob Dragonijevi ulici. Župnijo vodijo salezijanci in del naše župnije ob Radvanjski cesti in okolica je bila pripojena novi župniji. Sedanja župnija leži med ulico Pariške komune na severu in Cesto prolet. brigad na jugu. Na vzhodu je meja na Beograjski, Primorski in Titovi, na zapadu pa jo zaključuje športni park Tabor in vojašnica.
Cerkev je Božja hiša, bivališče Boga med ljudmi. Pozidana je bila zato, da bi se v njej župnijsko občestvo srečevalo z Bogom in se utrjevalo v veri. V teh 50 –tih letih so verniki dobili v cerkvi neštevilne milosti.
Naša cerkev je posvečena Sv. Rešnjemu telesu, zato je bila evharistična daritev maše še posebej središče našega verskega udejstvovanja. Iz nedeljskih maš smo črpali moč za svoje življenje. Udeležba pri maši je bila v teh letih v veliki meri odvisna tudi od zunanjih okoliščin. V prvih letih po vojni, ko je napočila svoboda, so ljudje dali duška tudi svoji vernosti, zato je bil velik »naval« na cerkve. Leta 1946 je v procesiji za Veliko noč in Telovo sodelovalo čez 700 mož, koliko šele je bilo drugih vernikov. Ko pa se je 1947 začela protiverska gonja, je število upadlo. Mnogi so si v strahu za službo niso več upali v cerkev, nekateri pa so se v zgodnjih jutranjih urah skrivali po koteh drugih cerkva. To so bili težki dnevi verskega molka in skrivanja in marsikomu je to ostalo še danes v navadi. Po koncilu, ko so se uredili odnosi med Cerkvijo in oblastjo, se je napetost sprostila. Ljudje so se začeli spet v večjem številu zbirati v cerkvi. Vsako nedeljo je bilo pri maši 1500 vernikov. Po delitvi župnije se ta številka giblje med 800 in 900. Evharistično življenje je bilo v stalnem porastu. Že v letih po vojni, ko so bili strogi pogoji za obhajilo, je bilo letno 15 000 obhajil. Po liturgični reformi, ki poudarja večje sodelovanje vernikov pri maši, zlasti s prejemanjem obhajila, pa je letno okrog 45.000 obhajil.
Do let 1947 je bil verouk v šoli v okviru šolskega pouka, dve uri tedensko, kot nekoč pred vojno. Ko pa je bil verouk izrinjen iz šole, so se ljudje le težko navajali na to. Prva leta v cerkvi ni bilo dovoljeno kot pripravljati otroke na prvo obhajilo in birmo. Ko so se razmere urejale, je bilo veroučencev vedno več v vseh osmih letnikih. V šol. letu 1973/74 smo imeli že 840 vpisanih veroučencev in 170 prvoobhajencev. Po delitvi župnije se je njihovo število ustalilo med 400 in 500. Seveda je to le 50% krščenih otrok, kajti mnogi starši so se versko zanemarili, čeprav imajo v globini srce še vero. Pod vplivom javnega mnenja, ki veri ni naklonjeno, ne poskrbijo za versko vzgojo svojih otrok.
Naša cerkev je bila ves čas tesno povezana z družino. V cerkvi so ljudje doživljali vesele in srečne trenutke svojega življenja: krste in poroke. V cerkvi so se tudi poslavljali od svojih dragih, zanje molili in v veri iskali tolažbo. V cerkvi smo dobivali odpuščanje za svoje grehe, ki so nas vznemirjali, se spravili z Bogom, ki nas je kljub naši nezvestobi spet sprejel za svoje otroke. V prejšnjih letih je bilo za Veliko noč tudi do 800 spovedi, zdaj pa jih prav toliko sodeluje pri spokornih bogoslužjih, ki smo jih v naši cerkvi uvedli med prvimi v škofiji. Sadovi verskega življenja naj bi se odražali tudi v vsakdanjem življenju, v naših medsebojnih odnosih. To je seveda težje izražati s številkami. Razodeva se v diakoniji, to je v služenju bližnjemu, zlasti bolnim in ostarelim in mislim, da je med našimi verniki tega precej. Razodeva se tudi v skrbi vernikov za cerkev, za njeno urejenost in lepoto. V teh letih obnove so se naši verniki zelo odlikovali, bodisi s prostovoljnim delom, ki ga je bilo veliko, bodisi s svojimi velikodušnimi darovi, s katerimi so cerkev vzdrževali in omogočili njeno obnovo.
Ob 50 letnici cerkve bomo rekli Bogu iskreni hvala za vse milosti in blagoslove, ki smo jih bili deležni v tej Božji hiši.
VSEM BOG POVRNI!